Za nogometno igrišče je bilo v začetku ogledanih nekaj lokacij v Kresniških poljanah. Toda po podatkih, ki so znani, ni bilo veliko možnosti, kajti parcela, ki je bila najbolj primerna, med drugimi manj primernimi, ni bila dosegljiva, ker je bila kmetijska površina, pa tudi s strani nekaterih krajanov je bilo nasprotovanje. Druga bolj dosegljiva parcela, ki se imenuje Španovija pod poljansko cerkvijo, pa ni bila primerna zaradi bližine reke Save.

Nekaj časa je bilo tu provizorično igrišče, vendar je voda z vsake tekme odnesla kakšno žogo. Končno je uspelo pridobiti primeren prostor; sicer ne najboljši, ker je tudi ta obdan z vodo, vendar primeren, saj še vedno služi svojemu namenu. Ta prostor na savskem produ je dala v uporabo Vodna uprava. Da je bilo zemljišče usposobljeno za nogometno igro, pa je bilo potrebno opraviti ogromno dela; posekati drevje, izruvati štore, zasuti in izravnati jarke, odstraniti šavje, itd…

Vse so s prostovoljnim delom naredili igralci in nogometni privrženci, oz. simpatizerji. Prvotno igrišče je bilo slabo urejeno in težko za igro, poleg tega pa se je tudi Sava večkrat razlila po njem, kar je povzročalo še dodatne probleme. Dostop do igrišča so si nogometaši uredili z manjšo brvjo, saj je bilo igrišče s treh strani obdano z rečnimi rokavi in za žogo je bilo treba pogosto bresti v globoko vodo, ob poplavah pa bi kdo dejal, da bi lahko igrali tudi vaterpolo. Pozneje je bilo še več obnovitvenih del na tem igrišču, in sicer v letih 1963, 1967, 1980.

Ker na začetku ni bilo sredstev in so bile že težave z nabavo opreme, je prvi gospodar kluba Janez Kukovica (ne glede na to, da je doma gradil hišo) vzel posojilo pri banki na svoje ime in nakupil za moštvo opremo (čevlje drese in celo mreže za gole).

Prvo žogo pa je prinesel Slavko Mohar in sicer iz Zagorja, kjer mu jo je podaril gospodar iz kluba Proletarec Janez Kokalj.

Slačilnic v tistem času seveda še ni bilo, igralci so se slačili pod drevesi ob igrišču, umivanje pa je sledilo kar v potoku. Nekoliko kasneje je prišlo pravo udobje: fantje so dobili sobo v Zadružnem domu, ki je bila urejena le v grobem, brez sanitarij in vode.

Slacilnica na prostem

Slačilnica pod drevesi ob igrišču

Na bližnje tekme so se vozili s kolesi, na oddaljenejše z vlakom in potem hodili peš, zato se je zgodilo, da je kdaj pa kdaj ekipa štela tudi manj kot enajst igralcev. V najlepših trenutkih so se fantje odpeljali na tekmo s kombijem, ko jih je Franci Klander iz Dolskega pote-gnil do kakšnega igrišča.

Ampak Jevnica in nogomet sta bila že tedaj zanimiva za okolico, saj so se v ekipo prijavili in igrali tudi fantje iz Zaloga, Laz, Dolskega, Senožeti, Ribč, Kresnic, Litije in od drugod. Zato je ime kluba Enotnost Jevnica je najbolj simbolično predstavljal sestav članov. Takrat v vsej dolini, od Ljubljane do Litije, ni bilo podobne športne organizacije.

Lepo je, če deliš:

O Avtorju

Pusti sporočilo